Življenje & smrt

Ne, ne štejem več let od kar je moja mami šla k angelom. Velikokrat pa dobim zastavljeno vprašanje – koliko let je od tega? Odgovor na to je vedno – Stara sem 24 let, zgodilo se je ko sem bila četrti letnik gimnazije (do your math). Moje življenje se je preobrnilo za večno, začela sem hoditi po drugačni poti in ta pot me še vedno vodi. Odziv osebe na moj odgovor je vedno isti; vav, to je kar daleč nazaj.

Ja, minilo je že kar nekaj let, ampak draga oseba, ki si mi odgovorila, da je to daleč nazaj; osebo, ki jo ljubiš nikoli ne pozabiš, bolečina nikoli ne mine, ampak jo enostavno pozabiš.

Navdih za pisanje pa ni samo to vprašanje, ampak bolezen, ki pride s travmatičnimi dogodki v življenju. Depresija. Bolezen za katero sem mislila, da mine, tako kot recimo bolečina po padcu, ampak depresija je bolezen, ki te enostavno spremlja skozi življenje. Ne, ne mine iz dneva v dan. Še po letih in letih se prikrade za teboj in tedaj občutiš kako zelo nemočen si. Velikokrat to opaziš že zjutraj, ko te vleče nazaj v posteljo, nazaj v sanje. Ko si želiš dan preživeti v postelji – just you with your junk food. Lena si, ne da se ti delat – to je velikokrat opazka, ki pade zaradi takšnega stanja.

Negativne misli, flashbacki na dogodke tik pred smrtjo, na bolnice, na zdravnike, tako kot strah pred množico ljudi in utesnjenost … vse to je del mojega življenja. Strah do bolnic in zdravnikov je moja fobija. Fobija s katero se srečam, če že samo vidim ali slišim reševalno vozilo.

Kako se pa soočam z vsem tem? Kako si pomagam? Vse to je del mojega življenja, del mene. Zelo pomaga, če govoriš o tem, tako kot se zdaj razpisujem tukaj na blogu. Vsaka beseda, stavek mi da misliti in se počutim bolje. Nisem edina, ne nisem.

Življenje ni samo ravnina po kateri hodimo in pričakujemo samo najboljše, ter pozitivne stvari v življenju. Življenje je zavita in uničena cesta, polna izzivov.

Želim ozaveščati vse vas, tebe, ki si se odločili prebrati moj zapis, da se zamisliš in objameš osebo, ki sedi zraven tebe. Pomagajmo si med seboj, saj je življenje tako zelo lepo. Ni vredno živeti v preteklosti in razmišljati negativno. Bodi ponosen nase, bodi ponosen na svojo življenje in na vse bolečine, ki si jih doživel, saj so te oblikovale v močno osebo!


// How I found myself //

Začetek bloga je bil zame zelo velik korak, ampak na začetku se enostavno nisem zavedala v točno kakšno smer želim iti. Moda je bila moja strast in še vedno je, ampak ko si v vodah blogerstva obstaja toliko stereotipov, da se je včasih že težko izogniti tem stereotipom. Najtežje je seveda na začetku bloganja, ko še ne veš točno kdo si in kako se lotiti vsega skupaj. Itak, da se zgleduješ po drugih puncah, ki so že dalj časa v tem in so uspešne na tem področju. 

Odkrito rečeno sem zdaj na točki, ko sem točno jaz jaz. Sem kdor sem in se ne oziram na govorice in na 99% Instagram fotk, ki so na trending strani od Instagrama. Da sem do te točke prilezla je trajalo natančno dve leti.  Super fun proces 😀

Kaj pravzaprav sem mislila s stereotipi na začetku?

Modne blogerke s(m)o znane po tem, da se fotkamo na ulicah, pred kakšno popolno stavbo, ki nam paše v Instagram feed (po vsej verjetnosti naj bo pastelna!), vedno smo urejene in vsak styling je sestavljen iz toliko plasti, da že komaj dihamo. 

Yup, this is my world.

Vedno sem razmišljala that’s not me, ampak nekako nisem želela izstopati. Enostavno nisem si upala. Ampak, zakaj pravzaprav blogam? Blogam zaradi tega, ker želim biti kdor pač sem, želim biti kreativna in ljubiti to kar delam. To je moja strast.

Zakaj pa bi morala biti ista kot vse ostale? Zakaj bi morala slediti tem “nenapisanim pravilom”? Zakaj bi morala posneti enako fotko kot vse ostale punce na Instagramu že stotič, samo zaradi všečkov. Zakaj bi morala potovati v določene države, samo da se postavim na isto mesto kot 1000 drugih blogerk, da ujamem fotko, ki ne bo izražala popolnoma nobene kreativnosti.

Iz te strasti je postalo bloganje moje delo / predvsem fotografiranje in Instagram. Punce enostavno stopiti morate iz svoje cone udobja in začeti delati to kar imate rade, ampak na svoj edinstven način! You only live once, make it worth it!  Preden začneš, razmisli kdo si, zakaj si posebna, zakaj pravzaprav želiš to začeti.

Ne zatiraj sama sebe, zaradi pritiska družbe. Be who YOU are.

Lep večer ti želim.

– Pozdravljena draga bralka, dragi bralec 🍭

Deževno vreme je vreme, ki me pogosto pripravi do pisanja na blogu. Že dva meseca se “izogibam” pisanju na blogu. Manj fotografiram (sama) in tudi manj objavljam na blogu. Na Instagramu sem veliko bolj dejavna, saj tam sem v svojem incognito mode-u – skrivam se, a po drugi strani se še vseeno kažem javnosti – do neke mere. Fotografije na Instagramu ne zahtevajo spisov, tako kot recimo blog objave. Vseeno sem se pa odločila napisati malo bolj osebno objavo, kjer bom razkrila nekaj dejstev o sebi.

– Kdo sem, kaj delam, moji hobiji ? – 🍭

Verjetno večina, ki me spremlja ve da mi je ime Ana. 😂 V glavnem… živim v Mariboru, ampak sem pravzaprav Korošica! Prihajam iz Dravograda. Svojo blogersko pot sem začela v Mariboru, saj sem se zaradi študija in fanta preselila za stalno v štajerske konce. Študiram na Filozofski fakulteti – prevajalstvo in tolmačenje nemščina. Trenutno imam občutek kot, da pišem esej za osnovno šolo v kateremu se morem predstaviti. 😂

Prevajalstvo in tolmačenje je definitivno zahteven študij, ki zahteva veliko energije in truda. Vseeno pa sem našla v blogerskem svetu svoj passion in sem vedno bolj na razpotju glede svoje “kariere”. I’m a typical 20ish year old. 😅

Blog je definitivno moj hobi nb 1., ki pa počasi raste v več kot samo hobi. Sem velika ljubiteljica fotografije, tako kot tudi risanja (temu se definitivno premalo posvečam). Vse fotografije, ki jih vidiš na blogu jih sama predelam in uredim.

– Moja preteklost in začetek bloga – 

Sweetannesblog je platforma na katero se z veseljem osredotočam, saj je moda področje kjer se lahko pokažem res takšna kot sem. Stylingi so način izražanje moje kreativnosti. Celo življenje sem imela probleme se sprejeti takšna kot sem. Imela sem probleme z nihanjem teže, kot tudi z depresijo. Razlog za oboje je bila smrt moje mame, ki je umrla za pljučnim rakom in zveza, kjer sem bila žrtev psihološke in telesne zlorabe.

Vse skupaj je pustilo rano, ki se po letih in letih še vedno celi. Pri celjenju je definitivno pomemben moj fant in fotograf Beni, kateremu sem od dna srca hvaležna, da živim življenje, ki ga zdaj živim in da nisem ujeta v preteklosti. Depresija je bolezen o kateri se definitivno premalo govori, tako kot tudi o raku na pljučah. Še dandanes se borim z depresijo in s svojimi mislimi, ampak vseeno skušam živeti svojo življenje kar se da pozitivno.

Odločila sem razkriti ta del življenja, saj je to del mene. Ni me sram spregovoriti o tem. Sem punca, ki podpira body positivity, tako kot tudi naravno lepoto. Ne uporabljam photoshopa, saj želim pokazati vsem, da je neobdelana lepota nekaj najlepšega kar obstaja na tem svetu. Vsaka ženska ima celulit, pegice, gube … Ne smemo biti preslepljene od Instagram lepote in popolnosti. PUNCA BODI TAKŠNA KOT SI. Vem vem. Misliš si zakaj sem jaz tako glasna, ker imam umetne trepalnice (podaljške) in ”popolno kožo”, ampak ko se pogledam v ogledalo vidim isto pomanjkljivosti kot ti. Isto sem ženska tako kot ti. Imam celulit, imam kakšen kilogram preveč, nosim očala (leče). Vsak dan se borim s svojo omaro, kaj obleči. Vseeno pa ko je konec dneva, sem srečna takšna kot sem – z vsemi napakami. Srečna sem, da sem doživela toliko negativnega v življenju, saj se drugače ne bi zavedala kako zelo sem lahko hvaležna za vse kar imam. S tem mislim osebe v svojem življenju, ki me podpirajo in ki me spremljajo na moji poti.

Hvala, da si tudi ti del moje poti.

– Lep pozdrav 🙂 –

Danes sem se odločila razpisati o malo bolj drugačni temi kot pa ponavadi… In ne ni hobi ali pa fashion post, ampak dolgo časa sem razmišljala, da bi napisala objavo o spremembi življenjskega stila in o svoji prehrani. Kot blogerka sem se odločila, da ne bom delila preveč osebnih izkušenj, saj želim, da me vidite kot profesionalno stilistko in modno blogerko.

Vseeno pa sem se odločila deliti to izkušnjo z vami, saj sem se odločila narediti kar veliko spremembo v življenju. Od kar se spomnim sem že nezadovoljna s svojo podobo v ogledalu. Verjetno se sprašujete kako je le to mogoče, saj si fashion blogerka… Ja tudi pri nas / meni je to mogoče 😀

Sama sem odvisnica od sladkorja in ogljikovih hidratov. Ko ne jem nenonormalno nezdravo, sem na ločevalni dieti. Vmes med tema dvema obdobjema pa že prihaja jo-jo efekt, ki je enostavno čudovit. Pri 23 letih sem se odločila, da bom s tem prenehala. Veliko sem brala o zdravi prehrani in o dietah, tako kot tudi o vegetarijanstvu in veganstvu… Vsepovsod so pa vedno isti nasveti; jej zdravo, veliko pij, veliko se gibaj in boš shujšala.

Joj kako dolgo sem sama potrebovala, da mi je potegnilo kaj to sploh pomeni. Vem sliši se enostavno sledit takšnemu nasvetu. Ni, če te v življenju niso naučili kaj je sploh zdrava prehrana in kako omejiti svoje obroke. Dejstvo, da sovražim šport in gibanje mi ne najbolj pomaga…

Vsak dan sem samo razmišljala o hrani… 1x na uro sem razmišljala o tem kaj bom jedla in kaj si bom privoščila, ko bo nastopil čas kosila in večerje (zajtrk sploh nisem vedla kaj je) ? Problem pa nisem bila samo jaz, ampak tudi kontracepcijske tabletke, ki so mi dvignile apetit. Ali je bilo to mogoče vse v moji psihi? Nevem…vse je mogoče 🙂 Drugi faktor, ki pa je omogočal moje nezdrave navade pa je študentsko življenje in študentski boni.

Tukaj sem se pa malo zlagala… Kriva sem bila jaz in ne študentski boni, saj sem vedno naročila najbolj nezdravo jed iz menija. Lahko bi se odločila za solato, ali pa za vegi meni… Raje sem jedla hamburgerje in testenine. Sadje in zelenjava nista obstajala. Za kar mi je pa zdaj nenormalno žal, saj kile gredo hitro gor, težko pa dol.

Pred nekaj dnevi pa sem se odločila narediti korenito spremembo… Odločila sem se vsak dan jesti zdravo, se izogibati beli moki in sladkim pijačam. Porcije sem začela zmanjševati in poslušati sama na sebe kdaj sem sita (ne ni potrebno, da poješ vse in ne rabiš imeti slabe vesti, ko pustiš hrano na krožniku). Postala sem del Tummy tea tox programa in za laske, nohte, ter kožo jemljem biotin medvedke (ne ne tiste, ki jih vse promovirajo). Čas je za spremembe ! Hočem biti zdrava in zadovoljna sama s seboj. Zdaj.

Upam, da se kateri od vas najde v tem zapisu. Vem, da je težko narediti spremembo in spremeniti življenjski stil, ter način prehranjevanja… Ciljno je, da je vse odvisno od vas samih, da naredite ta korak in da vam klikne v glavi…

Čez 20 dni bom pa tudi poročala o svojih izkušnjah s Tummy tea tox in biotin medvedki 🙂 Tako, da ostanite na tekočem !

– Lep pozdrav vsem skupaj –

Velikokrat najdem užitek v fotografiranju in temu sem danes namenila objavo, saj je fotografija eden iz med mojih skritih hobijev. Tokrat sem se znašla na drugi strani objektiva, kot pa ponavadi. Zaradi tega me ne najdete na fotkah 😀

Fashion post danes ni, so pa fotke paša za oči. Slovenija je lahko tako zelo lepa!

Za 1. maj smo se odpravili na obalo, bolj natančno v Piran. Mesto je polno zgodovine in enostavno čudovito. Naj vas prepričajo fotografije, da je Slovenija polna lepote.

Hello hello.

This time I decided to make a post about my passion; photography. This is my secret hoby and I love it! This time I am on the other side of the lens and it was so much fun. It’s not a fashion post, but it’s a beautiful post about Piran. Slovenia is so beautiful!

 Have a nice week !