// Življenje in smrt //

Življenje & smrt

Ne, ne štejem več let od kar je moja mami šla k angelom. Velikokrat pa dobim zastavljeno vprašanje – koliko let je od tega? Odgovor na to je vedno – Stara sem 24 let, zgodilo se je ko sem bila četrti letnik gimnazije (do your math). Moje življenje se je preobrnilo za večno, začela sem hoditi po drugačni poti in ta pot me še vedno vodi. Odziv osebe na moj odgovor je vedno isti; vav, to je kar daleč nazaj.

Ja, minilo je že kar nekaj let, ampak draga oseba, ki si mi odgovorila, da je to daleč nazaj; osebo, ki jo ljubiš nikoli ne pozabiš, bolečina nikoli ne mine, ampak jo enostavno pozabiš.

Navdih za pisanje pa ni samo to vprašanje, ampak bolezen, ki pride s travmatičnimi dogodki v življenju. Depresija. Bolezen za katero sem mislila, da mine, tako kot recimo bolečina po padcu, ampak depresija je bolezen, ki te enostavno spremlja skozi življenje. Ne, ne mine iz dneva v dan. Še po letih in letih se prikrade za teboj in tedaj občutiš kako zelo nemočen si. Velikokrat to opaziš že zjutraj, ko te vleče nazaj v posteljo, nazaj v sanje. Ko si želiš dan preživeti v postelji – just you with your junk food. Lena si, ne da se ti delat – to je velikokrat opazka, ki pade zaradi takšnega stanja.

Negativne misli, flashbacki na dogodke tik pred smrtjo, na bolnice, na zdravnike, tako kot strah pred množico ljudi in utesnjenost … vse to je del mojega življenja. Strah do bolnic in zdravnikov je moja fobija. Fobija s katero se srečam, če že samo vidim ali slišim reševalno vozilo.

Kako se pa soočam z vsem tem? Kako si pomagam? Vse to je del mojega življenja, del mene. Zelo pomaga, če govoriš o tem, tako kot se zdaj razpisujem tukaj na blogu. Vsaka beseda, stavek mi da misliti in se počutim bolje. Nisem edina, ne nisem.

Življenje ni samo ravnina po kateri hodimo in pričakujemo samo najboljše, ter pozitivne stvari v življenju. Življenje je zavita in uničena cesta, polna izzivov.

Želim ozaveščati vse vas, tebe, ki si se odločili prebrati moj zapis, da se zamisliš in objameš osebo, ki sedi zraven tebe. Pomagajmo si med seboj, saj je življenje tako zelo lepo. Ni vredno živeti v preteklosti in razmišljati negativno. Bodi ponosen nase, bodi ponosen na svojo življenje in na vse bolečine, ki si jih doživel, saj so te oblikovale v močno osebo!


2 Comments

  1. 6. 5. 2018 / 7:57

    Čudovit zapis Ana. Tudi sama se nikakor ne morem sprijazniti z izgubo bližnje osebe in priznam, da mi je vsako sekundo muka. Depresijo spremlja tako fizična kot psihična bolečina, poleg vseh ostalih znakov… A tako pač je, življenje se ne ustavi za nobenega, gre samo dalje.

    Pisanje o teh stvareh je kot ena vrsta terapije; zato ne odnehaj.

    antastične fotke. ❤️❤️❤️

  2. 11. 5. 2018 / 9:59

    Tega ne pustiš zadaj, to hodi s tabo. Moja mami je na nek način zmeraj z mano, v mojih mislih in to je zdaj del mene. Se pobereš, živiš dalje ampak prav preboliš pa nikoli. Vse je odvisno samo od tega, kako se boš odločil nadaljevati svojo pot, ali se prepustiti bolečini in žalovanju ali pa greš dalje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja